Sprva je društvo delovalo brez gasilskega doma, okoli leta 1897 pa so na lokaciji sedanjega Juvančevega frizerskega salona nasproti gostilne Šeligo postavili svoj prvi dom. V njem so hranili le nekaj najnujnejše gasilske opreme, ki so jo premogli na začetku. Svoje moči so usmerjali v pridobivanje sredstev za novo opremo, seveda pa tudi v povečanje članstva. Po ustanovitvi je število članov raslo izjemno počasi, hitreje je napredovalo v obdobju med obema vojnama. V tem času je društvo nabavilo nekaj nove gasilske opreme in svoj prvi avtomobil.

Dvokolesno bencinsko motorno brizgalko, ki jo je društvo kupilo 1926 na Češkem, so prevažali z vozom na konjsko vprego. Konec 20. let 20. stoletja se je društvo znašlo v zelo slabem finančnem položaju, čemur je botrovala predvsem nemoč društva, da bi izterjali dolg od dolžnikov za uporabo avtomobila (za potrebe prevažanja bolnikov in ponesrečencev v bolnišnico), črpanje vode ter posojanje brizgalk za gašenje apna. Prodali so tedaj že premajhen dom in del opreme ter začeli zbirati prostovoljne prispevke v lesu, kamenju in pesku za gradnjo novega doma. Parcelo za nov dom so kupili na Trubarjevi ulici. Finančna situacija se je začela počasi izboljševati, zato so prizadevni člani razmišljali o posodobitvi gasilske opreme, predvsem pa o nabavi novega gasilskega vozila.

Zanimiva je povezava gasilskega društva s trebanjsko godbo. Le-ta je nastala konec 20-ih let in po začetnem zagonu je delovanje kmalu zamrlo. Ker za gasilske svečanosti ni bilo na razpolago domače godbe, je v društvu vzklila ideja o oblikovanju trobentaškega zbora. Po nekaj letih uspešnega delovanja se je iz zbora ponovno razvila godba in se konec 30-ih let organizirala v samostojnem društvu. Društvi ves čas dobro sodelujeta in se dopolnjujeta, saj je precej članov aktivnih v obeh društvih.

Med 2. svetovno vojno se je v gasilski dom vselila italijanska vojska, zato je delovanje društva za določeno obdobje zamrlo. Po vojni so morali obnoviti in nadomestiti uničeno opremo.